Dragi p. Franček
Bogu hvala zate!
Zbrali smo šopek spominov na naš skupni čas pri Svetem Jakobu
Našemu slavljencu p. Frančku Krambergerju ob zlati maši želim veliko zdravja in moči. Hvala za vse, kar si naredil za to župnijo ter za slovensko in koroško Cerkev. Vedno si bil in si dober, ustvarjalen in goreč duhovnik. V naši župniji se velikokrat sliši, da je bil čas, ki si ga preživel tu, čas ustvarjalnosti in prenove. Hvala ti za vse. Zapisan si v zgodovino naše župnije in cerkve svetega Jakoba. Bog te živi!
p. Beno
S p. Frančkom sem se spoznala v 8. razredu osnovne šole, ko je po končanem študiju v Rimu nastopil službo kaplana v naši fari in za nas prevzel nalogo kateheta s povsem novim svežim pristopom. Prihajali smo iz različnih družin: tradicionalnih, razbitih, odtujenih, vernih, manj vernih, ranjenih. Do vsakega je pristopal s pozornostjo, sočutjem, nežnostjo. Rad je imel naše družine. Kot dober poslušalec je tudi nas spodbujal k pozornemu medsebojnem poslušanju. Spodbujal nas je k ustvarjalnosti, razmišljanju, nas opogumljal za različne dejavnosti. Zavzemal se je za spoštovanje življenja. O tej temi smo se veliko pogovarjali pri mladinskem verouku. V 4. letniku srednje šole sem ga kot gosta pripeljala k pouku psihologije, da nam je v okviru moje seminarske naloge o življenju od spočetja dalje predvajal film Nemi krik. Za tedanji čas zelo pogumno dejanje. Mladim nam je izkazoval veliko zaupanja. Z zanimanjem je spremljal naše poti skozi življenje. Zelo gostoljubno je čez leta sprejel moje mlade slušatelje nemščine ob zaključku šolanja na svojo župnijo na Koroškem na krajše počitnice. Da je ljubitelj stvarstva in vsega lepega, so kazale številne čudovite fotografije narave, njegovi lepi nasadi vrtnic, lepo obnovljena in opremljena župnišča.
Za zgled vztrajnosti v poklicu mu iskreno čestitam in se mu zahvaljujem za prijateljstvo.
Ko zdaj pogledujem nazaj, se velikokrat spomnim tistih večerov, ko smo se zbirali v dvorani in ob cerkvi … mladi, polni vprašanj, iskanj in sanj. Ti pa si nam znal prisluhniti in nas voditi: z besedo, ki je bila jasna in pogumna, z molitvijo, ki je v srcu pustila mir, in z zgledom, ki še danes daje pogum.
Hvaležna sem ti, dragi p. Franček, da si me pospremil na pot zakona. Tvoje besede so bile mirne, a polne moči, tvoja prisotnost tiha, a blagoslovljena. Spomin na ta dan in tvojo molitev še danes nosim v srcu. Hvala, ker si bil del moje zgodbe.
Vida
Pater Franček je že dolga leta družinski prijatelj – vedno pripravljen pomagati z nasvetom in prisotnostjo. Z otroki je spletel posebno vez; sprejeli so ga kot del družine. Z njim smo preživeli nepozabne trenutke.
Spominjamo se sankanja na Rožniku, še posebej spusta po »francoski poti«, kjer smo se prevrnili – sanke so odletele, kape in rokavice pa končale v grmovju. Kljub temu je bilo veselje nepopisno, p. Franček pa je užival najbolj.
Nepozabni so bili tudi trenutki ob morju in v bazenih, ko je otroke metal v zrak, se z njimi potapljal in jih škropil. Povsod se je čutilo njegovo nalezljivo veselje.
Skupaj smo hodili v hribe, kjer so otroci občudovali njegovo moč. Z lahkoto je nosil nahrbtnike in dvigoval otroke – z njimi je dobesedno »žongliral«. Med eno od tur nas je zajela poletna nevihta. Premočeni smo se zatekli v bivak, kjer smo opazovali bliske in poslušali grom. Kljub strahu smo ohranili vedrino in bili hvaležni za varen povratek.
Ko je p. Franček postal župnik v Šmihelu na avstrijskem Koroškem, smo ga pogosto obiskovali. Skupaj smo raziskovali naravo, zgodovinske kraje in cvetoče doline, ki so jemali dih. Vsak izlet je bil pustolovščina – ne le zaradi lepot, temveč tudi zaradi sproščenih pogovorov.
Otroci so se veselili tudi njegovih čudovitih, lepo vzgojenih apenzellerskih psov. Bili so poslušni, igrivi in pametni, znali so številne trike in ganljivo sodelovali z otroki. Kaj vse so znali! Tudi v pravem cirkusu ne vidiš takšnih spretnosti. A še bolj kot njihove veščine nas je očarala vez med njimi in p. Frančkom – globoko zaupanje in nežna predanost.
P. Franček je imel redek dar: poznal je rože po imenu in jih znal začutiti. Vsaki cvetlici je namenil nežno, ljubečo pozornost.
To je le nekaj spominov. Ostalo ostaja neizbrisano zapisano v nas. P. Franček, hvala ti za vse skupne trenutke.
družina Gorenc
Ko se mi v misli »pripelje« ime »p. Franček«, se hkrati »pripeljejo« tudi pridevniki: predan Gospodu, neutrudno delaven, goreč, iznajdljiv, odgovoren, domač, prijateljski in še mnogo kaj. Potem pridejo spomini tistih davnih let moje mladosti, ko je bil p. Franček kaplan pri Sv. Jakobu (1982-1990), v času sivega in trdega komunizma, v težkem obdobju »četverice«, tik pred končnim dejanjem osamosvojitve, ki naj bi nas pripeljala v zaželeno svobodo. Spominjam se nedeljskih pomenkov po maši za našo domačo kuhinjsko mizo ob poznem zajtrku, ki so bili vroče živahni in so se včasih zavlekli do ure kosila. Beseda je tekla o tematikah njegovih pogosto izzivalnih pridig v tistem ozkem političnem okviru, o slovenskem jeziku, o krščanski drži za tisti čas, o modrosti in razsodnosti. Spominjam se naših mladinskih/študentskih srečanj, ki so ponujala ne le duhovno okušanje ampak včasih tudi kulinarične užitke. Spominjam se njegovih idej pri prenavljanju prostorov za potrebe življenja župnije in tudi njegovega velikega truda ter fizičnega dela, da je ideje uresničil. Spominjam se stikov, ki so se ohranili še dolgo po tem, ko je odšel od Sv. Jakoba, do zdaj; pa tudi nepozabnega dvodnevnega obiska pri njem v Šmihelu. Vse to in še mnogo več rojeva v meni globoko in preprosto zahvalo Gospodu za življenje in duhovništvo ter redovništvo p. Frančka. V molitvi se ga spominjam in prosim Gospoda, naj mu daje moči zdaj, ko s trpljenjem zaradi zlobne bolezni »s svoje strani dopolnjuje v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (1Kol 1,24).
s. Damjana (karmel Sora)
Z največjim občudovanjem in neizmerno hvaležnostjo se vam želim zahvaliti za vse, kar ste nam otrokom dali v času našega odraščanja pri Svetem Jakobu. Bili ste in ostajate pravi zgled predanosti, topline in srčne zavzetosti.
Lepo se je vrniti v tisti čas zgodnje najstniške mladosti in pobrskati po lepih spominih, tistih, zaradi katerih mi je še danes toplo pri srcu. Vaša skrb za nas otroke je bila namreč nekaj najlepšega, kar smo lahko doživeli. S svojo pozornostjo in nežno roko ste nam pomagali, da smo se v cerkvi počutili domače, sprejete in tudi pogumne. Spodbujali ste nas k branju, igranju in nastopanju pred vsem občestvom, ki ga je bilo v tistih časih res izjemno veliko. Še posebej se vam želim zahvaliti za trenutek, ki mi je ostal v neizbrisnem spominu. Priprave na božični čas so bile nekaj najlepšega, kar se spominjam. Pri otroški polnočnici, sem kot prvi angel imela čast solo prepevati pesem Gloria. In kljub vsem generalkam sem v trenutku, ko sem čakala na začetek svoje vloge, naredila napako in nehote praskala po mikrofonu. Ja, izdala me je trema, da ne bom pravočasno začela peti. Seveda ta obupen zvok ni lepo zvenel in skoraj sem pokvarila čarobnost božičnega vzdušja. Slednje ste takoj opazil in me iz zadrege rešil, saj ste začeli z očmi močno mežikati. Tako sem zopet dobila pogum, da sem lahko z nasmehom nadaljevala.
V spominu mi ostaja pustni čas, ko smo se našemili, jaz v fanta, prijatelj pa v dekle in smo vas na Ljubljanskem gradu nehote srečali. Mame nas namreč niso pustile v cerkev tako našemljene. Vi pa ste nas sprejeli z nasmehom, razumevanjem in toplino, kot najboljši pastir, ki zna svoje ovčice vedno objeti, tudi takrat ko so malo nagajive.
Vaše sposobnosti, da opazite, pomagate in hkrati nežno opogumite, so res nekaj najdragocenejšega in najlepšega. Hvala, ker ste bil svetel zgled in dober pastir naše skupnosti. Bog naj vam globoko povrne za vašo dobroto in srce.
Ave in Aneta
Hvala za vse dogodivščine, ki smo jih s teboj in zaradi tebe doživeli v župniji, pri mladinskem verouku, v gorah, v tebi ljubem Liechtensteinu, v Rimu, na tvojem domu …
