Kaj vam pomeni biti katehetinja?
Je izziv kako oznanjati in predstaviti Boga otrokom, mladostnikom, vsem ljudem, njegovo brezpogojno ljubezen. Sporočati, da nam Bog daje življenje v polnosti, če ga hočemo sprejeti. To je tudi pedagoški izziv kako vernim in nevernim približati Boga. Da to ni nekdo, ki je oddaljen od nas ampak je z nami, v nas in imamo z njim odnos, če to želimo. Kot katehetinja pa lahko vse to kažem najbolj z zgledom.
Kje najdete navdih za svoje delo?
V molitvi, v vsakdanjem pogovoru z Gospodom in v Marijinem zgledu. V Božji ljubezni, ki ne želi nič zadržati zase, gre vedno proti drugemu. Kot pravi sv. Pavel, nas Božja Ljubezen priganja. In tudi mene vzpodbuja.
Kakšen je vaš način podajanja duhovnih vsebin, vrednot, pristop do otrok?
To je povezano z našim preventivnim sistemom, ki ga je vpeljal naš ustanovitelj Janez Bosko. Naša duhovnost in pedagoški pristop temelji na tem, da želi v vsakem mladem videti potencial in obdarovanost s talenti. Ta pogled se navdihuje v zgledu Jezusa dobrega pastirja, ki poskrbi za vsako ovco. Vsaka duša mu je dragocena. To je v naši župniji zaradi manjšega števila župljanov in vzdušja domačnosti še lažje.
Imate tudi Oratorije za otroke…
Oratorij se odvija enkrat ali dvakrat letno v poletnem času po en teden. Imamo pa tudi posamezne oratorijske dneve, ki so v času preostalih počitnic in so običajno dvakrat letno po dan ali dva. Poletni programi imajo glavnega junaka. Letos bo to blaženi Alojzij Grozde ob katerem rastemo tako animatorji kot udeleženci. Vodila jih bo katehetinja Ema Kregar. Jaz pa bom duhovna in vsestranska spremljevalka z jutranjo molitvijo, katehezo, ki izhaja iz življenja svetnika, blaženega. Prav tako s celo skupnostjo Salezijank z molitvijo duhovno podpiramo oratorij ali kot rečemo, dihamo z oratorijem. Oratorij vsebuje delavnice, veliko igro, kakšen izlet po Ljubljani ali okolici. Pri oratoriju sodeluje tudi jezuitska skupnost, v sklopu oratorijev imamo tudi sv. maše. Letos bo prvič oratorij v angleščini, saj imamo goste animatorje tudi iz tujine.
Pred kratkim ste doktorirali s področja pastorale. Kaj je bila tema vaše disertacije? Nam lahko na kratko opišete ugotovitve, spoznanja…
Tema naloge je bila spremljanje mladostnic med starostjo petnajst in devetnajst let v mladinskih centrih v Ljubljani. Pod spremljanjem deklet se razume tako telesni, čustveni, socialni, moralni in duhovni razvoj. Po teoriji pozitivnega razvoja mladih, je izhodišče, da mladostnik ni problem, težava ampak je potencial. Tako naj bi vzgojitelji pristopali s pogledom na mlade kot na potencial in ne kot na težavo. Vsak, ki je z mladimi, je odgovoren za njegov razvoj. To pomeni, da njegovo delo spremljajo vzpodbude, postavljanje mej, da dejavno vključuje otroke in mladostnike. Jih uči, kako naj mladi doprinesejo k skupnemu dobremu, pozitivnim vrednotam kot so poštenost, odgovornost, socialna pravičnost, solidarnost, pogled na življenje kot nekaj načrtovanega, kot nekaj kar ima smisel. Mladi sami so pri tem izzvani, da razvijajo svojo identiteto tudi z vidika presežnega, duhovnega; kdo sem in kaj bom postal? Glavni poudarki naloge so celostna rast deklet in njihov doprinos k okolju v katerem živijo. Vse to pa ob pozitivni vzpodbudi odraslih. V vzajemni interakciji z mladimi, pa tudi odrasli osebnostno rastemo.
Kako vidite prihodnost kateheze?
Stanje vere v družbi je ne le zaskrbljujoče ampak je tistim, ki delamo v katehezi tudi izziv. Odpira se več področij v katehezi, eno osnovnih je delo s celimi družinami. Pri tem ne gre le za ozek koncept kateheze ampak za versko vzgojo in spodbudo preko raznih pobud. Od družinske maše, obhajanja cerkvenih praznikov. Npr. skupna priprava staršev in otrok na Božič, v Cerkvi, ob pletenju božičnih vencev, do pevskega udejstvovanja in raznovrstne vključenosti v lastno župnijo. Tako se krepi tudi občutek pripadnosti domači Cerkvi. Hkrati s tem se ovrednoti vloga laikov. To pomeni sinodalni pristop, kjer je vsak krščeni poklican k zavzetemu življenju po evangeliju. Kristjani se moramo bolje zavedat, da je Cerkev vsak izmed nas in da podobo Cerkve v javnosti in medijih sooblikuje vsak izmed nas. Kateheza potrebuje tudi spodbujanje konstruktivne miselnosti do Cerkve, kot protiutež pogosto negativni javni podobi. In da je Cerkev v svojem bistvu poklicana k veselemu oznanilu in polnosti življenja, ki nas vodi po poti svetosti.
