Arhitektura

Cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena med letoma 1613 in 1615.
Na njeni levi strani stoji Fabianijeva Mestna dekliška šola, danes znana kot Zavod Janeza Levca. Na desni strani cerkve se dviga Marijin steber.

Med letoma 1667 in 1670 je bila cerkveni ladji dodana osemkotna kapela, posvečena sv. Frančišku Ksaveriju. Leta 1882 je bil na trgu pred cerkvijo postavljen spominski steber z Brezmadežno Devico Marijo.

Po požaru in potresu je cerkev doživela večjo prenovo. Požar leta 1774 je povzročil rušenje sosednjega jezuitskega kolegija, v cerkvi pa je bil močno poškodovan strop. Po rušilnem potresu leta 1895 je arhitekt Raimund Jeblinger iz Linza temeljito preoblikoval zunanjost cerkve in zgradil novo zvonico.

Baročna kiparska umetnost v Ljubljani je dosegla visoko raven razvoja.
Tako imenovana “ljubljanska kiparska šola” je nastala pod vplivom mojstrov, kot so M. Kuša, Luka Mislej in Francesco Robba. Sprva so bila naročila za kipe oddana v Benetke ali italijanskim umetnikom, kasneje pa so v mestu delovali tako domači kot tuji mojstri.
Robba, najvidnejši med njimi, je bil dejaven po današnji Sloveniji, Koroški in Zagrebu. Njegova dela se primerjajo z deli slavnega kiparja Donnerja. Ljubljana hrani ključne Robbove mojstrovine, med njimi vodnjak pred Mestno hišo, oltarje v stolnici, v cerkvi sv. Jakoba, ter v uršulinski in frančiškanski cerkvi.

Notranjost cerkve sv. Jakoba po požaru leta 1774

Požar leta 1774 je popolnoma uničil notranjo okrasitev cerkve sv. Jakoba; ohranila se je le kapela sv. Frančiška Ksaverja kot edini primer štuk-baroka v Ljubljani. Cerkev je dolgo ostala pusta, dokler je niso pod župnikom Rozmanom leta 1886 ponovno umetniško oblikovali. Obnovo sta vodila Faleschini in Mikovics, freske je naslikal Jurij Šubic, okna so izdelali v Innsbrucku. Nova dekoracija predstavlja pomemben primer cerkvene umetnosti 19. Stoletja.

Podobo notranjščine cerkve sv. Jakoba pred uničujočim požarom si lahko vsaj približno predstavljamo na podlagi bogate štukaturne dekoracije kapele sv. Frančiška Ksaverja – edine, ki se je ohranila in predstavlja tudi edini primer t. i. štuk-baroka v Ljubljani. Požar, ki je izbruhnil 24. junija 1774, je skupaj z dolgotrajnim zamakanjem razkritih obokov popolnoma uničil bogato notranjo opremo cerkve. Štukature so odpadle, sajaste ostanke fresk pa so pozneje prebelili. Ob prenovi leta 1886 so pod plastmi beleža odkrili sledi stare poslikave – med drugim podobi Angela varuha in sv. Mihaela ob oknu pevskega kora ter nekaj barvnih fragmentov na oboku. Kljub temu je notranjost cerkve ostala več kot stoletje gola in pusta.

Šele v sedemdesetih letih 19. stoletja je župnik Ivan Rozman sprožil celovito prenovo in novo dekoracijo notranjosti cerkve. Načrte je pripravil stavbni mojster Franc Faleschini, ki jih je nato dopolnil štajerski arhitekt Robert Mikovics. Med 27. aprilom in 17. oktobrom 1886 so izvedli celotno stavbno členitev in notranjo poslikavo, ki jo danes občudujemo. Dela je vodil Faleschini, kamnosek Feliks Toman je izdelal kamnite postamente pilastrov, kipar Franc Zajec pa školjkaste sklepnike, kariatidne glave nad pilastri v prezbiteriju ter razgibane štirilistne okvirje za freske. Modele za arhitekturne člene – kapitele, arhitrave, vence – je pripravil modelar Anton Mlakar.

Nova okna iz t. i. »katedralnega« stekla so naročili pri innsbruški delavnici Alberta Neuhauserja – enako kot že leta 1879 štiri okna v prezbiteriju. Fasado cerkve je po novem krasilo poslikano okno z upodobitvijo Marije z Jezuščkom v naročju.

Stropne poslikave v cerkvi sv. Jakoba je ustvaril Jurij Šubic, eden najpomembnejših slovenskih slikarjev 19. stoletja, ki je zasnoval in izvedel osrednji ikonografski program v glavnem oboku ladje ter nad prezbiterijem. Med 15. junijem in 23. septembrom 1886 je za honorar 2178 goldinarjev naslikal štiri prizore iz življenja apostola sv. Jakoba v osrednjih poljih ladijskega oboka:

• Poklicanje sv. Jakoba,
• Spremenjenje na gori Tabor,
• Obglavljenje sv. Jakoba
• ter – nad prezbiterijem – monumentalno fresko Poveličanje sv. Jakoba.