Sedemdeset let življenja ni dosežek človeka, temveč skrivnost Božje milosti. Človek šteje leta, Bog pa šteje zvestobo. Ljudje vidimo čas, ki mineva, Bog vidi ljubezen, ki ostaja.
Če je duhovnikovo življenje resnično darovano Kristusu, potem se njegova leta ne merijo po koledarju, temveč po tem, koliko sebe je podaril Bogu in ljudem po tihih žrtvah, zvestobi v preizkušnjah in molitvah, za katere ve le Bog. Sedemdeset let duhovništva zato ni le jubilej časa – je praznik zvestobe Boga človeku in človeka Bogu.
To je čas, ki presega človeško predstavo in presega meje časa. Ni ga mogoče ujeti v statistiko ali v zgodovinske zapise: je čas, ki je postal življenje, in življenje, ki je postalo daritev. Kakor bi hotel zajeti morje v dlan ali z besedami izreči tisto, kar lahko pove le tišina, tako besede postanejo premajhne, da bi lahko opisale veličino te skrivnosti.
Vsak človek v sebi nosi svojo galerijo življenja. V njej niso le obrazi ljudi, ki jih je srečeval na svoji poti, temveč tudi podobe trenutkov, besed, pogledov, dotikov in tihih srečanj, ki so za vedno zaznamovala njegovo srce. Ta galerija ni naslikana na platnu, ampak v globini človekovega spomina in duše. Iz vseh teh podob se sestavlja skrivnost našega življenja – to, kar smo postali, in to, kar po Božji milosti še postajamo.
Moja duhovna povezanost s p. Jožetom ni nastala po naključju, temveč iz notranjega prepoznavanja vrednot, ki me spremljajo skozi čas najinega poznanstva. Rodila se je iz sorodnosti duha, iz istega hrepenenja po Resnici, lepoti in Bogu. Je duhovna bližina, ki se ne meri ne z besedami ne s časom, ampak z globino sledi, ki jih pušča v mojem srcu. Pater Jože me nagovarja z močjo svoje osebnosti, pričevanja in notranje navzočnosti. Njegova bližina ni glasna, vendar nagovarja v jeziku, ki ga razume srce. V njegovem delu prepoznavam globoko modrost, predanost in iskreno željo po služenju človeku. Ob srečevanju z njegovimi mislimi vedno znova začutim, da obstajajo vrednote, ki so bile vtkane v njegovo življenje in ostajajo žive še danes. Besede me vabijo h globokemu razmisleku o življenju, veri in človekovemu poslanstvu. Nikoli ga nisem doživljal zgolj kot ustvarjalca ali misleca, ampak ga doživljam predvsem kot človeka, ki s predanostjo in ljubeznijo pušča sledi v mnogih srcih. Nikoli ne išče priznanja. Vedno pričuje o Bogu.
Njegove besede niso odmevale le z ambona. Njihovo resničnost potrjuje z vsakdanjim življenjem. Evangelij ne le oznanja, ampak ga živi. Vidi človeka, zna mu prisluhniti, potrpežljivo čakati in odpirati vrata tistim, ki iščejo upanje, mir in smisel. Njegova podoba ni le podoba govornika, ampak dobrega pastirja, ki vodi ljudi h Kristusu. Neopazno se zliva tudi z mojim življenjem; postaja del moje poti, spremljevalka mojih odločitev in opora v trenutkih, ko je treba znova iskati smisel. Uči me, da človek ni velik zaradi položaja, temveč zaradi ljubezni, s katero se daruje drugim, in zaradi zvestobe, s katero hodi za Kristusom.
Ko sva s p. Jožetom začela oblikovati knjigo Podobe in obrazi galerije življenja, sem čutil, da ne zapisujeva le življenjskih zgodb ljudi. Zbirala sva drobce svetlobe, ki jih je vsak izmed njih pustil za seboj. Ta knjiga je sčasoma postala tudi knjiga mojega življenjskega romanja. Vsaka zgodba me vodi k novim spoznanjem, vsak obraz mi razkriva novo podobo človeka in Božje navzočnosti. Med vsemi obrazi pa lik patra Jožeta ostaja kakor nepretrgana nit, ki, stkana iz spominov in slik, povezuje preteklost s sedanjostjo: podoba mladeniča, ki je pogumno odgovoril Božjemu klicu; lik duhovnika ob oltarju; slika dobrega pastirja med ljudmi. Vidim njegove korake po poteh, kamor so prinašale tolažbo in upanje. Pred očmi se rišejo zidovi zapora, kjer trpljenje ni zlomilo njegove vere. Tukaj so obrazi revnih, otrok, bolnih in tistih, ki jih je življenje potisnilo na rob; ljudi drugih jezikov, narodov in kultur, ki jih ni srečeval kot tujec: sprejemal jih je kot brate in sestre, ustvarjene po Božji podobi. Tukaj so njegove pesmi, ki so molitve njegove duše. V njih išče Boga, ki človeka vodijo v globje srečanje z Njim.
Tega ne pišem zato, da bi opisoval to, kar je že znano. Želel bi poudariti tisto, kar je skrito pod površjem večletnih srečevanj: globoka duhovna bližina, ki ne nastane iz velikih dogodkov. Raste iz neštetih drobnih srečanj, pogovorov in nevidnega prostora, kjer se duše prepoznajo v Bogu. Ko se oziram nazaj, globje dojemam, da takšnih vezi ne ustvari človek. Stkane neopazno so dar Božje milosti. Ne rojevajo se tam, kjer se srečujejo le misli, pač pa tam, kjer se v Kristusu srečata dve srci in dve poti.
Pater Jože zame ni le človek spomina, je človek navzočnosti. Je podoba evangelija, ne le v knjigah, ki jih je napisal, ali v besedah, ki jih izgovarja. Navzoč je v srcih ljudi, ki jih odpira za Boga. Zame ostaja učitelj in zgled človeka. V njem spoznavam, da je največja moč skrita v ponižnosti, največja modrost v poslušanju in največja ljubezen v nesebičnem darovanju. Človek postane zares velik šele takrat, ko dovoli, da po njem deluje Kristus. Pater je tudi po trpljenju ostal človek upanja, po krivicah človek odpuščanja, v vsem pa duhovnik – redovnik, ki ostaja zvest Kristusu. Njegov zgled razodeva, da križ ni cilj, ampak prehod. Zadnja beseda vedno pripada vstajenju – Božji ljubezni, ki je močnejša od trpljenja in smrti. Leta minevajo, poti se spreminjajo, toda vez, ki se je spletla ob najinem prvem srečanju, ni nikoli oslabela, temveč se je poglobila. Tam, kjer se končajo leta in srečanja, vezi ostanejo. Ne ohranja jih čas ali človeški spomin, temveč Božja ljubezen. To je dediščina, ki ne mine, luč, ki ne ugasne, upanje, ki me vodi naprej. Življenje ne pripada več času, temveč večnosti, zato ta zgodba nima konca. Dana mi je milost, da smem del življenjske prehoditi ob njem. Iz tega raste tudi odgovornost, da vrednote, ki jih živi in zanje pričuje, ne ostanejo le lep spomin. Postati morajo tudi način mojega življenja.
Darko Gorenc
Cerkev sv. Jakoba – baročna lepotica v srcu Ljubljane
