Odločilno ni predvsem, koliko verskih dejavnosti družina opravi, temveč kakšne
odnose otrok doživlja doma.
Raziskave družin, katerih otroci vero ohranijo tudi v odraslosti, opozarjajo na nekaj
pomembnega: verska vzgoja ni predvsem vprašanje količine verskih dejavnosti. Zelo
pomembna je izkušnja odnosov, ki jo otrok dobi doma.
Družina je prva domača Cerkev. Otrok se o Bogu ne uči samo med molitvijo ali pri
maši. O njem se uči pri skupnem kosilu, med igro in pogovorom ter takrat, ko nastane
spor. Opazuje, ali se starši spoštujejo, ali znajo priznati napako in prositi za
odpuščanje. Iz teh vsakdanjih izkušenj oblikuje tudi svojo prvo podobo Boga.
Če starši vero uporabljajo predvsem za nadzorovanje vedenja, jo otrok lahko poveže
s krivdo in strahom. Če pa doma doživlja nežnost, potrpežljivost, varnost in
odpuščanje, veliko lažje razume, kaj pomeni, da je Bog ljubeči Oče. Odnos staršev
pogosto govori glasneje od vseh verskih razlag.
To ne pomeni, da molitev, maša in zakramenti niso pomembni. Nasprotno – za
življenje vere so nepogrešljivi. Toda otrok mora ob njih postopno odkrivati srečanje z
živim Bogom – ne zgolj obveznosti, ki jih mora izpolniti. Zato je lahko ena iz srca
izrečena zdravamarija dragocenejša od dolge molitve, ki se vsak večer spremeni v
družinski boj. Otroka lahko povabimo, naj se Bogu zahvali za nekaj lepega ali mu
pove, česa ga je strah. Tako spoznava, da je molitev odnos.
Otroci potrebujejo tudi naklonjenost: objeme, spodbudne besede, pohvalo in iskreno
zanimanje. Predvsem pa morajo vedeti, da so dragoceni zaradi tega, kar so, in ne samo
takrat, ko so uspešni ali se lepo vedejo.
Velika ovira odnosom je danes nenehna zaposlenost. Družinski urniki so polni šole,
treningov, tečajev in drugih dejavnosti, ob tem pa nam neopazno jemljejo pozornost
še telefoni. Toda odnos potrebuje čas. Včasih je za prihodnost otrokove vere
pomembnejši miren pogovor, med katerim starš odloži telefon in otroka zares posluša,
kakor še ena dobro organizirana dejavnost.
Starši svojih otrok ne morejo obvarovati pred vsako napako in tudi ne morejo izbrati
vere namesto njih. Vera je svobodna odločitev. Lahko pa ustvarijo dom, v katerem
otrok izkusi, kaj vera pomeni: dom, kjer se ljudje poslušajo, si služijo, se veselijo,
odpuščajo in skupaj iščejo Boga.
Najmočnejša verska vzgoja se zato morda začne prav tam, kjer otrok ob ljubezni svojih
staršev zasluti: če je takšna ljubezen sad vere, potem mora biti Bog, v katerega
verujejo, resnično dober.
p. Tomaž Mikuš DJ
