Evharistija – šola ljubezni

»Pristen smisel evharistije sam po sebi postaja šola dejavne ljubezni do bližnjega,«
je zapisal sv. Janez Pavel II. Ta misel nas spominja, da se sad nedeljske maše ne meri
samo po tem, ali smo bili pri njej, ampak tudi po tem, kako živimo, ko se vrnemo
domov.
Pri evharistiji poslušamo Kristusove besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.« V
središču naše vere je torej ljubezen, ki se daruje. Če evharistija postaja šola takšne
ljubezni, se mora njena sled poznati v naših odnosih: v potrpežljivosti, poslušanju,
odpuščanju, času, ki ga podarimo drugemu, in pripravljenosti, da zaradi njega kdaj
pozabimo nase.
To je še posebej pomembno v družini. Otroci se vere ne učijo samo iz tega, kar jim
o Bogu povemo. Opazujejo, kaj vera naredi z nami. Vidijo, kako se oče in mati
pogovarjata, kako rešujeta spore, ali znata priznati napako in prositi odpuščanja.
Čutijo, ali imamo zanje čas, ali odložimo telefon, ko nam želijo kaj povedati, in ali
jih imamo radi tudi takrat, ko nas razočarajo.
Zato verske vzgoje ne moremo meriti samo s številom molitev, obiskov maše ali
verskih dejavnosti. Vse to je dragoceno, vendar mora voditi v življenje. Otrok mora
ob veri svojih staršev počasi odkrivati: Bog, o katerem govorijo, jih uči ljubiti.
Morda je zato eno najpomembnejših vprašanj po nedeljski maši zelo preprosto: Kako
bo evharistija, ki sem jo danes obhajal, jutri vidna v mojem domu?
p. Tomaž Mikuš DJ